Kdor je že preko sredine svojega življenja, se težko vživlja. Težko dohaja. Tudi v Cerkvi je toliko novega, da bi bogoslovci izpred sto let obstrmeli, kaj vse je treba znati tistim, ki se pripravljajo na duhovništvo enaindvajsetega stoletja. In za vsa vprašanja, tudi bogoslovna, se danes zanima nešteto laikov.

Sv. Robert Bellarmin

Ko je vstopil k jezuitom, je predstojnikom pisal oče: »Bogu moramo darovati najdražje, kar imamo.« In mati: »Zahvaljujem se Bogu, da je hotel poklicati v svojo službo tistega, ki ga ljubim kot zenico svojega očesa.« Oba vredna sina, ki je postal »slava Cerkve«. Izredno nadarjen je hitro napredoval v študiju in še preden je prišel do duhovništva, so ga že uporabili za profesorja in govornika. Ko je postal škof in pozneje kardinal, je bil posebej v službi Cerkve.

Sv. Ciprijan

»Ti si Tascij Ciprijan?« »Da, sem.« »Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?« »Da.« »Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.« »Tega ne storim.« »Premisli!« »Stori, kar ti je ukazano!

Žalostna Mati božja

Znova se je izkazalo, da so ob velikih pretresih najbolj vzdržljive matere. Je to poseben božji dar? Marija pod križem. Marija z mrtvim Jezusom v naročju. Tako jo navadno upodabljajo umetniki. Vse njeno življenje je bila nenehna daritev od trenutka, ko je dala privoljenje, da sprejme božje materinstvo. Kako kmalu je slišala napoved: Tvojo dušo bo presunil meč. Višek je gotovo na Kalvariji. Ob premišljevanju te žene so dobili moč mnogi, ne samo matere, žene; tudi možje, dá, celo mladi fantje.

Povišanje svetega Križa

Bilo je 14. septembra 335. V novo posvečenih cerkvah Kristusovega vstajenja in križa ali groba je bil prvič izpostavljen križ. Od takrat praznik. Danes je malo važno vse tisto, kar nam zgodovina ve povedati o najdenju križa, o pristnosti relikvije in vsem prizadevanju Konstantinove matere Helene. Križ je simbol naše vere. Na križu se je odigrala drama odrešenja. Ob križu se oblikuje življenje vernikov. Svoj križ življenja moramo zadeti na svoje rame vsak dan.

Sv. Janez Zlatousti

Takoj po rojstvu je izgubil očeta. Mati-vdova mu je poskrbela najboljše učitelje v rodnem mestu Antiohiji. Postal je slovit govornik. Zrel mož se je dal krstiti in kmalu postal škof rodnega mesta. Njegov govorniški sloves je rastel iz leta v leto. Ne le po obliki, tudi po vsebini je postal vzor cerkvenega govorništva in je danes tudi zavetnik pridigarjev. A treba je bilo dveh ljudi, da se je začela – človeško rečeno – Krizostomova tragika.

Če ne bomo vzgojili idealne mladine, ne pričakujmo lepše prihodnosti.

»Svet drvi v samomor.« Tako jadikovanje je morda upravičeno, a brez koristi.

Čas beži.

Svetnike kuje življenje. Bolje: svetnike kujejo božji udarci. Zakaj potem ne postanemo svetniki vsi, ki smo preskušani?