Če čakaš, da boš storil dobro delo – jutri, morda ta »jutri« ne bo nikdar prišel in znašel se boš v večnosti praznih rok.

Sv. Dominik

Bilo je v času, ko so po Evropi razsajale zmote albižanov, valdežanov, katarov in begale verne ljudi, ki so veliko trpeli zavoljo svetne gosposke, pa ne dobili opore v Cerkvi. Skoraj istočasno kot v Italiji sv. Frančišek je v Franciji in Španiji nastopil sv. Dominik. Različna po duhu, pa oba evangeljska: prvi neuk, preprost, drugi učen. Prvi laik, drugi duhovnik. Oznanjati, prepričevati, to je bila misel sv. Dominika. Iz te ideje je nastal »red bratov pridigarjev«, danes imenovan dominikanci.

Ali nismo preveč preračunani, preveč skopi, preveč zemski, vase zaljubljeni? Cerkev potrebuje delavcev, pa mnoge zadržuje dvojni pomislek.

Jezusova spremenitev na gori.

Dogodek na »gori Tabor«. Trem apostolom – Petru, Jakobu in Janezu – je bilo dano, da so za trenutek videli nadnaravno stvarnost. Bil je slutnja Jezusovega poveličanja, slutnja nebeške vizije. Gotovo je najbolj naravna razlaga: bilo je potrebno, da so mogli vzdržati v katastrofi velikega petka. Kontemplacija. Kakor da bi jo črtali. Pa je prakrščanska. Vsi bi se morali truditi za to, da bi dospeli v asketskem in molitvenem življenju do pridobljene kontemplacije – bogozrenja.

Danes je gotovo: Evangelij je treba dokazati z življenjem.

Sv. Janez Vianney

Najbolj preprost vernik ga pozna. Mnogokrat fantu, ki težko študira, pa želi postati duhovnik, stavijo v zgled arškega župnika, ki je iz knjig tako malo znal, da so imeli predstojniki velik pomislek, če naj ga posvetijo v duhovnika ali ne.

Pri posodobljenju ne gre za to, da bi odpravili zapovedi, si olajšali življenje, si začrtali najlažjo pot do najlepših nebes.

Ena sama beseda, pa je vzrok gorja. Ena sama beseda, pa je velik blagoslov. Kolike važnosti je, da imam v oblasti dar govora. Za skupno življenje in za skupinsko delo prvi pogoj.

Sv. Alfonz Ligvorij

Zavetnik spovednikov in moralistov. Ko je odkril zapuščenost in nevednost ubogih, se jim je posvetil s svojimi tovariši, ki so ustanovili »družbo presvetega Odrešenika«. Proti janzenistični trdoti je prihajal z božjo ljubeznijo odpuščanja. Njegov učenec Klemen Dvoržak je dal tega duha našemu Baragu, ki ni prenesel slovenskega janzenističnega mraza, odšel v Ameriko, a s svojimi knjigami vrnil slovenskemu narodu evangeljskega duha božjega usmiljenja.

Sv. Ignacij Lojolski

Vitez z idejo: izkazati se, odlikovati se. Do bojev pri Pamploni, kjer ga je krogla zadela v nogo, je bil to vitez: sicer veren, celo »za vero navdušen«, a »zapleten v igre, ženske in bojevanje«. Izkazati se na vseh področjih viteškega življenja. Potem pa je sledilo iskanje: Manreza, kjer so nastale slovite duhovne vaje, ki so po mnenju Frančiška Saleškega rodile več spreobrnjenj, kot je črk v knjigi, razne šole – dvaintridesetletni mož se je začel učiti!