Sv. Janez Bosko

Ljubil je mladino. Imel je karizmo. Ni bil zaljubljen – ljubil je.

In spoštoval je v vsakem mladostniku božje delo in pomagal, da se ta božji svet razmahne in v njegovi luči izginejo človeške slabosti.

Znal je reči da in ne.

Bil je sredi med njimi, da ni bilo ne časa ne prostora, da bi zabredli v zlo.

Seveda: iz njega je sijala božja milina.

Pridiga vsem vzgojiteljem: staršem, učiteljem, duhovnikom in še in še.

Iščite predvsem božje kraljestvo! V tem je ločilnica.

Pa naj bo učeni teolog, duhovnik v dušnopastirskem delu, laik, star ali mlad, za vsakogar je odločilno vprašanje: ali iščem božje kraljestvo ali iščem sebe.

Naj bodo še tako glasni, naj še tako obsojajo Cerkev, če iščejo sebe, bodo pri sebi ostali. Krščanski prerod bo šel mimo njih. Odšli bodo v pozabo.

Janez Dobri – to ime bo najbrž ostalo za papeža Janeza XXIII. – ni bil velik v briljantnih nastopih, ne v učenosti, ne v diplomatskih sposobnostih – v vsem tem so ga prekašali drugi papeži.

Pokoncilski čas.

Ali je možno v zgodovini Cerkve – razen v apostolskem času – najti toliko iskrenega spraševanja vesti, toliko resnega razmišljanja o težkih nalogah Cerkve, toliko dobre volje za prenovo človeške družbe, bolj točno: za gradnjo Kristusove prihodnosti?

Sv. Tomaž Akvinski

Iskalec resnice.

Ljub mi je Platon, a ljubša mi je resnica.

Tomažev veleum je strnil vse tedanje znanje v skladno celoto. Po toliko stoletjih noben teolog ne more mimo njega.

Danes bi nam bili potrebni Tomaži. Ne morda, da bi s tolikšno genialnostjo, s tako širokim znanjem in s tako sposobnostjo gradili miselno katedralo.

Danes nam je najbolj potrebno spoštovanje.

Hipijstvo ni predvsem v dolgih laseh, razcapani obleki, čudaški drži. Duhovno hipijstvo je v komodnem življenju.

Kaj koristi protest, če ni delavcev, ki bi zgrabili sporna vprašanja sveta in Cerkve z obema rokama. Kaj pomaga rušenje, če pa ne znamo graditi.

Ne čakajmo na druge! S svojimi rokami na delo. Pa je treba računati na kritiko in posmeh tistih, ki stoje ob poti križem rok.

Je moja življenjska pot, kako bom organiziral pridobitno podjetje? Nič več? Potem bom samo pomnožil legijo sebičnežev.

Socialni poudarek pokoncilske Cerkve je na mestu. Proti krivici, pa naj bo kjerkoli, je treba povedati jasno besedo, da nam je vsak človek brat.

Toda ali ni nevarnost, da bomo šli v enostransko gledanje poslanstva Cerkve in bo mnogim postala »borza dela«, »bogata zakladnica za revne«, nekaterim celo »prevratno gibanje« – ne bo več »vesoljni zakrament«, ki prinaša odrešenje.

Spreobrnitev apostola Pavla

Kot bi ne imeli več vere v moč milosti.

Res pobiti človeka je lahko, spreobrniti ga je težje.

A ne ugašajmo tlečega stenja, ne pohodimo nalomljenega trsa, če še mislimo zase rabiti ime: kristjan.

Veliko upanje za prihodnost je dejstvo, da Sveti Duh ne pozna ne železnih ne bambusovih zaves. In da ne bo vprašal diplomatov, kje naj si ustvari iz preganjalca apostola. Tudi dvajseto stoletje je polno pavlovskih spreobrnjenj.

Gre za duha.

Včasih smo iskali drug v drugem zmoto, zdaj iščemo resnico.

Včasih smo se morda celo veselili vsega negativnega, namesto da bi žalovali. Čim bolj umazan nasprotnik, tem bolj smo se zdeli lepi mi.

Kako daleč od evangelija!

Kristusova velikoduhovniška molitev je izliv srčne bridkosti in skrbi. Ta duh mora prevevati danes vse kristjane, če hočemo preko vseh nesporazumov, izkrivljenih sodb, pomislekov do polnosti resnice in ljubezni.

Vodstvo vsega dela, končne odločitve prepustimo njim, ki imajo Kristusovo karizmo.

Sploh pa je eno vprašanje: ali se za delo zedinjenja sploh zanimam.

Vem, za kaj gre? Kakšna je naloga Tajništva za zedinjenje?

Spremljam v sredstvih obveščanja športne tekme, škandale filmskih zvezd, ali probleme Cerkve?

Če ne vem, kaj se je utrnilo na koncilu, kaj danes pomeni beseda ekumenizem, potem nisem sodobni katoličan.

Kako naj prepričano molim, če pa ne vidim in ne vem, za kaj pravzaprav gre.

So me velika srečanja: Pavel VI. in Atenagora in Ramsey in Coggan napolnila z veseljem?

Kako zgrešena predstava: naj pridejo in pokleknejo pred nas. Zedinjenje ni ponižanje.

Prve korake moramo storiti mi. Ne s prodajanjem resnice. Kristusova resnica ni bila nikdar naprodaj. Toda resnici pripravlja pot ljubezen.

Papežu, škofom, strokovnjakom prepustimo njihovo delo, ki ga v veliki meri opravljajo.

A mi moramo dokazati, da zmoremo pristno ljubezen. Čim bolj bomo mi sveti, tem bližje bomo zedinjenju.

To ravno je želel dobri papež Janez XXIII., da bo poglobitev našega krščanskega življenja podlaga zedinjenju.