Ljubiti moram Cerkev takšno, kot je.

S koncilom je utrla tvegana pota v svet, da mu razkrije Kristusov obraz: čist in nepopačen.

Moti se, kdor misli, da Cerkev drvi za modnimi gesli. Res je polna nemira, iskanja, včasih nebogljena, kakor brez moči spričo svetovne problematike, morda še vedno neokretna, prepočasna. A je na poti in hoče biti kot služabnica sveta »vesoljni zakrament«.

Zato jo moram ljubiti v vseh njenih stiskah, z njo živeti, trpeti, garati. Le tako lahko rečem, da jo ljubim.

Angeli varuhi

Cerkev jih praznuje tudi po koncilu. Ne moti je iskanje nekaterih bogoslovnih učenjakov, če morda le niso angeli nekaka personifikacija plemenitih nagnjenj.

Prepustimo učenjakom, če morejo res kaj novega povedati mimo tega, kar je v evangeliju in je rekel Kristus sam in Cerkev uči že od davnine. Saj ima za pričo vere v angele varuhe najbolj ugledne cerkvene učitelje: Klemena Aleksandrijskega, Hieronima, Ambroža in druge.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Svet jo je spoznal šele po smrti. In jo takoj tudi vzljubil. Bila je razodetje. Pokazala je, kako je mogoče v malem svetu živeti veliko življenje.

»V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« To je bil njen poklic, njena karizma. In ta poklic je hotela nadaljevati tudi v večnosti: »V nebesih ne mislim biti brez dela. Moja želja je, še delati za Cerkev in za duše.«

Sv. Hieronim

Postavljajo ga ob Avguština in Ambroža. Učenjak, široko razgledan, bistroviden, delaven, istočasno pa tudi ujedljiv in vročekrven.

Njegova največja zasluga je prevajanje in razlaganje Svetega pisma. Po rodu je bil Latinec, verjetno rojen na Krasu, imel družbo svetih duhovnikov v Ogleju in Emoni, pa kmalu prišel v Rim in od tam na Vzhod.

Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli

»Kdo kakor Bog?« – Mihael.

»Božji junak« – Gabrijel.

»Božje zdravilo« – Rafael.

Teološko razpravljanje o angelih je samo poudarilo njihovo bivanje in pomen. »Stojé pred Bogom«, imajo svoje poslanstvo. Koliko stvari bi morali iztrgati ne samo iz Stare, tudi iz Nove zaveze, če bi črtali njihov obstoj.

Kadar sem vesel svojega dobrega dela, zaradi katerega sem bil obsojan in ponižan – kadar vztrajno ljubim, četudi nisem ljubljen – kadar ne preneham razdajati, četudi mi nihče ne reče: hvala – takrat sem lahko miren, da v moji dobroti ni sebičnosti.

V tem je skrivnost vsakega apostola.

Vsak duhovnik mora to sprejeti nase in vsak redovnik in vsak laiški apostol. To spada k poklicu. Ne razumejo jih. Nerazumljivo je že to, da imajo v »prstenih posodah« svoj poklic in duhovniki svojo posvečevalno moč.

Sv. Vincencij Pavelski

Kot vse velike ljudi, ga je Bog postavil v težak čas. Iz kmečkega otroka, ki je bil še kot mlad duhovnik – pač v duhu časa – navezan na denar in je zahlepel celo po škofovstvu, je počasi zorel preko zunanjih in notranjih preizkušenj do svojega poslanstva, v katerem je postal svetnik.

Njegova karizma: ljubezen do ubogih. Svojim misijonarjem je naročil, naj oznanjajo evangelij najbolj ubogim in zapuščenim: usmiljenim sestram pa, naj trosijo ljubezen vsem siromakom tega sveta.

Božje ljudstvo smo.

Ta akcent je dal Cerkvi koncil.

Torej nismo mešetarji, ki bi jim Bog pomenil le rekvizit za lažje življenje.

Komur je Bog le zadnje zavetje v »hudi uri«, ta se ni dotaknil robu krščanstva. Biti božji otrok sredi božjega ljudstva – to je povsem nekaj drugega.

In mi, božje ljudstvo, iz defenzive stopamo v ofenzivo. Toda ne z ognjem in mečem. Cerkev se je proglasila za »služabnico sveta«. Bog zna tudi zlo obrniti v dobro, po krivulji potegniti ravno črto. Kdo more doumeti daljnovidne božje načrte?

Nemirne noči brez sna – težke so. Pa so blagoslovljene.

Kolikokrat v temi bolje vidimo. In ko smo sami v gluhoti noči, se bolje slišimo. In morda so to blagoslovljene ure posebno zato, ker v njih moremo prisluhniti Bogu.

Najti, odkriti samega sebe: nelahka naloga. V nočnih urah se čudovito približamo sebi. Samotarji, današnji menihi v svojih nočnih urah bedenja in molitve spoznavajo svoj obraz.

Vsak iskren delavec za Boga danes trpi.

Vzroki so zelo različni: odpadi, nemirna iskanja, ki postajajo sumljive vrednosti, razdori, obsojanja, grmenje skrajnežev, obmetavanje Cerkve – ne le od tistih zunaj, tudi od tistih znotraj, istočasno sumničenje poštenih delavcev, ki resnično ljubijo Cerkev ...

To trpljenje je znamenje ljubezni.

Logika posebne vrste: torej trpljenje ostane, ker mora ostati v meni ljubezen, in vem, da bo ostala stiska vse moje dni. Gremo skozi težko prečiščevanje; staro odmira, novega še ne vidimo, samo slutimo. Zato tesnoba.