Sv. Gregor Véliki

»Božji konzul« – od Boga poslani tolažnik in svetovalec vsem ljudem.

Poleg Leona je edini papež, ki so mu dali naslov »Veliki«. V njem sta si čudovito podala roke izredna nadarjenost in božja milost.

Tretji red v novi obliki.

V Frančiškovem času so laiki – njegov tretji red – ogromno storili za prenovo Cerkve. Danes so ji spet potrebni.

Več ali manj povsod je nastal nov pojav: temeljne skupnosti. Ne zadostuje več družina sama sebi. Temelj je gotovo. Toda kakšna moč, če se poveže več krščanskih družin in postanejo celica župnije. Med seboj se podpirajo, med seboj si pomagajo pri osebnostni in verski vzgoji otrok.

Kjer so s tem začeli, že žanjejo sadove.

In še: besede

Lepe besede, lepe misli.

So ljudje, ki imajo polno idej. Lahko bi šli z njimi na semenj. Koliko je tudi sej in zborovanj in kongresov, kjer je v skladovnici obilnih besed kopa čudovitih misli. Včasih tudi ne – so same besede.

In ostane samo pri besedah. Pri lepih besedah. To je poceni.

Svet pa potrebuje dejanj. In Cerkev tudi. Zato potrebuje predvsem delavcev, ki morda malo govoré, pa veliko storé.

Besede, besede, besede ...

Preveč govorimo. Je kar nemogoče, da bi med mnogimi besedami ne bilo veliko praznih, morda celo veliko žaljivih, ali veliko takih, ki so blizu opravljanja in obrekovanja.

Ko bi mogel vedno premisliti, preden odprem usta: Ali vem, kaj hočem povedati? Pa je dostikrat tako, da se šele potem spomnim – ko je prepozno. Žal mi je, a beseda je bila izrečena. In če je ranila, je rana ostala. Morda skušam popravljati, a docela popraviti – je redko mogoče.

Mučeništvo Janeza Krstnika

Zadnjega preroka Stare zaveze slavi Cerkev dvakrat. Posebej se spominja njegove mučeniške smrti.

Pri Janezu preseneča njegova možatost, premočrtnost, predanost poslanstvu. Neustrašeno je šel svojo pot, ne glede na javno mnenje, na sodbe politikov, pa tudi na hvalo ljudi.

Sv. Avguštin

Kaj more biti iz tega otroka? Postal je svetnik.

V dvoje morda premalo verujemo: v kos božjega sveta, ki je v vsakem človeku, in v moč milosti.

Sv. Monika

Zavetnica trpečih mater.

Mož pogan, vzkipljiv. Veliko je z njim potrpela in dosegla, da se je dal pred smrtjo krstiti.

Sinu Avguštinu je bilo tedaj sedemnajst let. Ta je postal nova, še večja skrb. Njegove miselne in moralne zablode so jo težile, saj je bila edina v družini krščena.

Nadležni tolažniki.

To smo neštetokrat. Tako tolažbo nam ne narekuje toliko vera in ljubezen, ampak bolj neka olika. Gotovo je vedno tudi sočutje.

A kolikokrat bi bilo bolje, če bi tiho stali ob strani. Brez besed, brez vprašanj, zakaj je vse to prav. Kadar je človek od bolečine zmendran, pa naj bo smrt v družini, velika nesreča, velik moralni padec, takrat je gluh za naše »dokazovanje«.

Stati ob strani. Malo dejanje pozornosti. Gotovo pa molitev.

Saj je težko. A če kdo v svoji prizadetosti izgubi ravnotežje in se »spozabi« tako, da ti vzame dobro ime – morda za vedno, je treba tudi to razumeti.

Prvo: molk. Kako hitro bi radi napisali pismo in ga privili k tlom. Nič lažjega.

Drugo: vse izročiti v božje roke. Saj pride sodni dan. Saj sem morda mnogo slabši, kot pa mislijo ljudje tudi zdaj – po tej »spozabi« užaljenega človeka.

Tretje: moliti zanj. Da bi se nekega dne zavedel, da je storil nekaj slabega, bi šel vase, skušal popraviti ali vsaj skušal iskreno obžalovati.