Sv. Jozafat Kunčevič

Veliki gorečnik za zedinjenje. Razumeti ga moremo le iz za­pletene dobe sedemnajstega stoletja in tedanjih cerkvenih razmer, ne pa iz pokoncilske dobe.

Že otrok je bil izredno pobožen. Dorastel fant in mož pa je hi­tro stopal z ene stopnje na drugo: ko je bil komaj štiri leta posve­čen v duhovnika, je postal samostanski predstojnik, čez leto arhimandrit, čez tri leta pomožni škof, takoj naslednje leto škof v Polocku.

Sv. Martin

Kar je pomenil kartaginski škof sv. Avguštin za afriško Cer­kev, kar je pomenil milanski škof sv. Ambrož za Italijo, to je po­menil sv. Martin, škof v Toursu, za Galijo, današnjo Francijo.

Sv. Leon Veliki

Moč njegove osebnosti tako izstopa, da je upravičeno dobil naslov »Véliki«.

Ko je sprejel papeško službo, se je zavedal svoje odgovornosti. In to je v govorih tudi povedal. Prvi med škofi, sredi njih in v službi njih. Sam je vnovič opredelil stališče do zbora škofov. In po tem se je tudi ravnal.

Čisti računi.

Vsak dober gospodar ima vsak večer jasen pogled v svoj položaj.

Tudi kristjan mora imeti jasen pogled vsak večer, zato večerno spraševanje vesti.

Lahko je urediti z Bogom, če je le srce v nenehnem kesanju – kar je izpoved ljubezni.

Težje je včasih z ljudmi. Pa bi bil ideal, da bi tudi z ljudmi imeli vedno čiste račune. »Naj sonce ne zaide nad vašo jezo!« Kakšno zlato pravilo.

En pomislek moti mnoge: strah pred sodbo.

Razumljiv je strah pred človeško sodbo. Če ti vzamejo dobro ime, boli. In celo sprijazniti se moraš z mislijo, da madeža nihče na zemlji ne bo več popolnoma opral.

Tudi to je zdravilno. Saj če bi ljudje vedeli za vse naše tajne grehe in slabosti, bi imeli še slabše mnenje. A merili in cenili bi s človeškimi merili.

Res: Bog je svetost. A je tudi res, da je Bog ljubezen. In njego­va veličina se najbolj razodeva v usmiljenju. In Bog vidi tudi tisto, česar ljudje videti ne morejo. On ve, kakšne nas je ustvaril.

Slovo.

Tako je pač naše življenje: srečavanje in poslavljanje.

Kjer so prijateljske vezi pognale na globoko, ostanejo tudi po slovesu. Tudi takrat, če se kdo poslovi na pot v večnost. Prav do tja seže prijateljstvo, ker je stkano iz božje ljubezni.

Zato nobeno slovo ni konec poti, ampak samo nadaljevanje. Vedno so odprta še vsa pota do novih srečanj. Prav gotovo pa do srečanj na pragu večnosti.

Sleherno slovo je torej prežarjeno z upanjem na novo snidenje.

Smrt.

Tudi ta je sestavni del našega življenja. Že kot ljudje moramo gledati na smrt kot na nekaj pozitivnega.

Še bolj kot kristjani. Zato po novem koledarju praznujemo go­dove svetnikov na njihov smrtni dan, ki je rojstni dan za nebesa.

S smrtjo se šele prične tisto pravo življenje, zaradi katerega smo bili ustvarjeni. Zato z vero prežarjeni ljudje hrepene po tem trenutku. »Želim biti razvezan in živeti s Kristusom,« je klical sv. Pavel in za njim milijoni.

Kolika skrivnost – en sam otrok!

Pred njim je odprta večnost. Nihče več ne more ugasniti tega življenja. Smrt telesa je le prehodno stanje. Prerojeno za večno življenje bo vstalo poslednji dan človeške zgodovine.

Duša – in po vesoljnem vstajenju tudi telo – bosta živela večno.

Misterij človeka je v tem, da je njegovi svobodi prepuščeno, kaj si izbere. V svojih rokah drži nebesa in pekel.

Zato je življenje najbolj odgovorno pustolovstvo. Vsak dan stopim za korak naprej proti večnosti.

Sv. Karel Boromejski

Bil je iz bogate rodovine, ki je imela zveze na vse strani, dejansko po vsej Evropi. Od očeta določen za duhovniško pot, a k sreči sam z resničnim poklicem, je v sebi združeval nenavadno in­teligenco, dobrosrčnost, uravnovešenost in administrativno spo­sobnost. Že enaindvajsetletnega ga je njegov stric papež Pij IV. poklical v Rim. Takoj je postal državni tajnik in kardinal. Vržen je bil v vse zapleteno delo Cerkve.

Grobovi pokojnih so pridiga živim: Pomni, človek, da si prah. Morda jutri, morda čez petdeset let. Spričo večnosti majhna razlika.

Človek brez vere stoji ob grobu nerodno zmeden. Le veren človek more slišati in razumeti tiho pridigo grobov. Kljub bolečemu spominu na pokojne odhaja s pokopališča potolažen in obogaten.

Kako dragocen obisk: sam sredi grobov. Morda najlepši prostor za premišljevanje.

Nepotrebno zdihovanje: čemu živim.