Skrivnost v Kristusu in Cerkvi.

To naj bi bila zveza med možem in ženo, bolje: podaritev moža ženi in žene možu.

A kolikokrat iz te lepote nastane razsulo in gora trpljenja.

Zakaj?

V glavnem nedozorelost. Ko mlad fant gre v bogoslovje, je polno ugibanj in tudi prigovorov: zakaj, preveč tvega. Ko se dva mlada poročita, pa je vse kar po sebi umljivo. In vendarle tudi ta dva tvegata, pa še kako.

Če je avantura duhovniški in redovniški poklic, potem je avantura tudi očetovstvo in materinstvo.

Darovanje Device Marije

Praznik je nastal na Vzhodu, šele kasno je prišel na Zahod.

Ni važno, kakšno veljavo ima »Jakobov protoevangelij«, apokrifni spis, kjer se pripoveduje, da sta Marijina starša izpolnila obljubo in otroka, ki jima ga je Bog po dolgi molitvi in čakanju dal, darovala Bogu. In od tedaj naj bi Marija živela v templju in se v tem osebnem darovanju pripravljala na svoje poslanstvo božjega materinstva.

Umetne rože bi morali že zdavnaj pometati z naših oltarjev.

»Umetne rože« bi morali pometati iz naše pobožnosti.

Preveč umetničeno duhovno življenje tudi človeka napravi izumetničenega. Preprostost duše, to je temelj. Kakor je Bog preprost v samem sebi.

So dobre duše, ki jih vsaka nova pobožnost navduši in jih kopičijo in si nalagajo bremena molitvenega življenja, da nazadnje obnemorejo.

Saj je tako preprosto: Bog in njegova volja in jaz.

To je končno vsa pobožnost.

Strah pred ljudmi.

Koliko dobrega je že uničil. Mnogi ljudje bi bili svetniki, pa jih je zaviral strah, da jih bodo imeli za dobre.

Tudi za to je treba poguma: biti dober.

Nobene večje stvari ne upajo začeti. Pa bi bili izvrstni delavci. Strah: kaj bodo ljudje rekli, če ne uspem.

Ne morejo se odločiti; posebno danes imajo mladi ljudje to težavo. Ovira jih strah pred prihodnostjo, predvsem strah, da ne bodo na pravi poti.

Tako propade nešteto dobrih dejanj. Pa tudi dobrih ljudi.

Neizpolnjene obljube.

Velikokrat je tako. Prosijo: Molite zame. Obljubiš – in pozabiš. Pa vendarle ni potrebno, da pozabljamo, pri vsej svoji zmedenosti in obremenjenosti. Kakor hitro sem komu obljubil svojo molitev, je ta že v zboru mojih prošnja. Od tedaj naprej z menoj moli tudi on. Vsak na svoj način: mož v veliki preizkušnji, mati v srčni bolečini, fant v spolni stiski, dvomljivec v mučnem iskanju, »brezverec« v svoji praznoti ... Ne molim sam, z menoj molijo vsi tisti, ki so prosili za molitev.

Sv. Elizabeta

Srednji vek ima preveč grofovskih in kraljevskih svetnikov, premalo iz vrst preprostega ljudstva.

A vendar. Tudi na gradovih so živele plemenite duše. Ena takih je bila sv. Elizabeta.

Potrtost – tudi to je naš delež.

Vzrokov zanjo je veliko. Nekateri so stvarni, zunaj nas. Drugi so v nas, zaradi naše preobčutljivosti. Tistim, ki Boga ljubijo, vse koristi. Tudi potrtost.

Opravil« sem večerno molitev, »opravil« sem nedeljsko dolžnost. Kolikokrat je morda res tako. Zato pa sta maša in molitev brez pravih sadov v mojem življenju.

Na dnu nekje si je treba izkopati studenec miru.

Pot do dna je pa težavna. Velikokrat bi radi samo posnemali svetnike. Vendar ima vsak svojo pot. Svetniki nam samo v enem ostanejo zgled: kako so spoznali in izpolnili božjo voljo.

To je edino, v čemer jih moremo posnemati, sicer pa iti tisto pot, ki nam jo sproti začrtava Bog. Ta pot je včasih mučna. Preveč zlaganosti smo se naučili v »šoli življenja«. V pobožnosti pa zlaganosti ne sme biti.

Sv. Stanislav Kostka

Kolikokrat so tudi Stanislava kot vzornika mladine slikali kot rojenega svetnika. A vendarle je bil tudi on vročekrven, strasten, in je moral pretrpeti veliko bojev.

Najtežje je bilo nasilje njegovega starejšega brata. Predal se je veseljačenju, ko sta študirala na Dunaju, in je hotel tudi Stanka potegniti za seboj. »Za kaj večjega sem se rodil,« je bil njegov od­govor. To je brata razkačilo in ga je pretepal in poniževal.